Zavod Mošnice - Moschnitze

Komu je dvorana namenjena?

Dvorana je namenjena predvsem društvom, vaškim skupnostim, nevladnim organizacijam, civilnim pobudam in posameznikom v Občini Dol. Toplice, ki potrebujejo prostor za svojo dejavnost. Po dogovoru je dvorana lahko na razpolago tudi organizacijam izven občine, ki pripravljajo prireditve v javno korist.

Kakšne prireditve potekajo v dvorani?

V dvorani potekajo lahko različne prireditve, ki se tičejo širše skupnosti (okrogle mize, posvetovanja, sestanki, razstave, vse javne prireditve, vaje zborov, vaje folklornih in plesnih skupin, ustvarjalne delavnice, predvolilni shodi, srečanja verskih, humanitarnih ali mladinskih skupnosti, srečanja seniorjev, filmske in glasbene prireditve, predavanja...)

Dvorana ni namenjena praznovannjem rojstnih dni, zabavam ob razičnih življenskih jubilejih, dosežkih posameznikov ipd.

Kako se dogovorim za prostor?

Preprosto: pokličite na eno od telefonskih številk in se dogovorite za prostor in termin:

031 242 130 ali 040 373 070, 07 30 66 234. V primeru kakršnih koli težav se obrnite na TIC Dol. Toplice (Primož Primc)

Najava je obvezna zaradi uskladitve terminov, morebitne odgovornosti zaradi povzročene škode; ker je bila dvorana zgrajena z evropskimi sredstvi, moramo vsako leto poročati o prireditvah, ki potekajo v dvorani.

Cena prostora?

Prostor je društvom in organizacijam v občini na voljo brezplačno, ostale organizacije plačajo 10 € na dan za pokrivanje stroškov oz. po dogovoru.

Stavba v zimskem času ni primerna za uporabo, ker ni ogrevana.

Dvorana- zunaj in znotraj

August Schauer o svoji rodni vasi:

Kočevske Poljane (odlomek iz Schaurovega opisa pešpoti od Koprivnika do Poljane)

˝Najprej sem videl visoki pokončni križ, ki nam je z bližnjega pokopališča svetil naproti. „Bodi mi pozdravljeno,“ sem rekel v srcu, „prisrčno pozdravljeno, domače pokopališče in počivališče mojih rajnih najdražjih! Kmalu smo stopili na tiho božjo njivo. Moj oče, moji stari starši po očetovi in materini strani, moje tri sestre in pet bratov ležijo tam pokopani. Molče in resno sem šel med grobovi.  Žalostne misli so me prevzele in zmolil sem očenaš za spokoj njihovih duš.
Po kratkem postanku na posvečenem kraju smo se odpravili naprej. Veselo je utripalo moje srce. Tam, v plitvem dnu doline – samo še deset minut hoda – je moja domača vasica, košček zemlje, kjer sem zagledal luč sveta. Dolgo je tega, skoraj dve leti že, odkar nisem več videl domovine.
Domovina, kako bogata si, kako lepa!---
Zložno smo stopali po prazni cesti. Počasi se je že stemnilo, skozi hišna okna so se nam vsepovsod nasproti blesketale luči. Tam zgoraj je v neki sobici doma moja sreča. Popotniška družba je začela tiho prepevati: “V domovini, v domovini, se znova snidemo!” Jaz pa sem zdrvel po stopnicah navzgor, in hitro pokljukal na vrata izbice.
Z besedami “Bog pozdravi, mati! Bog pozdravi!” sem stisnil njene ljube, dobre roke in pogledal v njene od solz vlažne, zveste oči. In vedno znova je prihajalo iz njenih ust: “Je to mogoče, je to mogoče?“  - Kmalu smo sedeli v soju petrolejke v prostrani sobi za posle in na svetlo poribani mizi jedli preprosto večerjo. Med smehom in šalami smo se pogovarjali o dogodkih tega dne.
Gostoljuben, globoko veren in trdno nemški narodič naseljuje te lepe in prijazne doline in pobočja. Ima veder temperament, je zgovoren in vedno razpoložen za potegavščine in šale. Mnogi so s pridnostjo, varčnostjo in vztrajnostjo prišli do blagostanja. Zraven pa se seveda tudi revne družine. Nenavaden pojav v Kočevskih Poljanah in Črmošnjicah je ljubezen domačinov do cvetja. Tudi okenske police najrevnejših ljudi so polne lončnic, kjerkoli je pred ali za hišo prost prostorček, zeleni cvetlični vrtiček. ˝